Arheološko najdišče Pančičev vrh

Vpisano je v Register nepremične kulturne dediščine pod evidenčno številko enote: 19958.

​

Pančičev vrh je ime za ozek in podolgovat greben, ki se vleče zahodno od vasi Javorje. Tu so vidni sledovi človekovega bivanja na površini le kot terase, ki si sledijo druga nad drugo, predvsem po osrednjem najvišjem vrhu Pančičevega vrha. Skupaj jih je ohranjenih sedem.

​

Pri raziskovanju septembra 1997 je Inštitut za arheologijo Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU iz Ljubljane na Pančičevem vrhu izkopal tri sonde. V eni je zadel na prazgodvinski objekt. Gre za skromen ostanek ognjišča s premerom približno 80 cm, ki je imelo kamnito podlago, čez katero je bil narejen glinast premaz, debeline 2-3 cm. Najdbe so bile razmeroma številne (keramika), značilni kosi pa postavljajo naselje v mlajšo železno dobo (najverjetneje konec 2. in 1. stoletja pr. Kr.). Med najdbe sodijo tudi fragment glinenke, ostenje lonca iz grafitne gline in črepinj, ki sta bili okrašeni z žigosanimi krožci, torej posodje, ki je značilno za pozno latensko obdobje. To datacijo podpira tudi fragment ustja tako imenovanega auerberškega lonca. Vendar pa so bile v isti plasti najdene tudi črepinje posod, ki se od zgoraj omenjenih razlikujejo tako po načinu izdelave kot po okrasju. Niso bile številne, omeniti pa je potrebno ustje latvice ter dva fragmenta ostenij, ki sta okrašena z nalepljenimi rebri. Oblike posod sicer niso tako značilne, da bi jih lahko natančno opredelili, kažejo pa, da je bil Pančičev vrh poseljen tudi v enem od starejših prazgodovinskih obdobij. V poštev pride zlasti halštatska doba, bronasta se zdi manj verjetna. Zaradi neizpovedne stratigrafije ni mogoče precizno datirati niti ostankov ognjišča.